Bi zamenjal začetek za konec? Ljudje začnemo živeti na najlepši možn način…z rojstvom. Največja čast, ki nas bo kdajkoli doletela…za marsikoga prvi in zadnji lep trenutek. Tako običajno začnemo z jokom in umiranje se začne…
… Pa obrnimo življenje, da vidimo kako izgleda z druge strani. Umremo. Za marsikoga rečejo, da je umrl dostojanstveno…a le življenje je lahko dostojanstveno…zato živimo, če prav takšen začetek ni najbolj vesel. A če za trenutek verjamemo v Boga, ki bi nam naj želel srečo, ta žalost ob smrti ne more trajati dolgo…tako se znajdemo v pokoju. Stari največ kar premoremo in po možnosti osamljeni. Nekega jutra se zbudimo ob nekom, ki ga ljubimo in tako se zbujamo kakšnih 30 let resni in ne mešamo čustev z dolžnostmi. Dokler ne ugotovimo, da tisti, ki ljubimo preveč izgubimo vse, tisti, ki ljubimo z ironijo pa trajamo…zato to ljubezen zamenjamo, če ne prej pa gotovo v zadnjih 20 letih, kjer nismo osamljeni in jih zamenjamo več…spoznamo celo svojo zadnjo ljubezen…mogoče celo na prvi pogled. A zadnje človek nikdar ne pozabi nam rečejo in tako gremo naprej…Zabredemo v najbolj otročja in brezskrbna leta. In vedno bliže nam je smeh in veselje…tako 1 leto stari brezskrbno nehamo govoriti zato pa malo več jočemo, dokler ne prijočemo do rojstva. Konec lepši kot v pravljici! Tako bi živeli nič hudega sluteč čakajoč na najsrečnejši konec. A ne…mi smo tako neučakani, da se najprej rodimo. A ni potem življenje z smrtjo kot bivanje v peklu? Ni važno v kateri kot pekla se postavimo, kam zbežimo…še vedno smo tam…in čakamo na smrt. V čem je smisel živeti? Če malo pomislim, me je po tej logiki…verjetno Bog že zdavnaj zapustil, hudič se me pa očitno boji…zato me oba puščata živeti in od mene je odvisno, kdo me bo na koncu prisiljen sprejeti…
… Pa obrnimo življenje, da vidimo kako izgleda z druge strani. Umremo. Za marsikoga rečejo, da je umrl dostojanstveno…a le življenje je lahko dostojanstveno…zato živimo, če prav takšen začetek ni najbolj vesel. A če za trenutek verjamemo v Boga, ki bi nam naj želel srečo, ta žalost ob smrti ne more trajati dolgo…tako se znajdemo v pokoju. Stari največ kar premoremo in po možnosti osamljeni. Nekega jutra se zbudimo ob nekom, ki ga ljubimo in tako se zbujamo kakšnih 30 let resni in ne mešamo čustev z dolžnostmi. Dokler ne ugotovimo, da tisti, ki ljubimo preveč izgubimo vse, tisti, ki ljubimo z ironijo pa trajamo…zato to ljubezen zamenjamo, če ne prej pa gotovo v zadnjih 20 letih, kjer nismo osamljeni in jih zamenjamo več…spoznamo celo svojo zadnjo ljubezen…mogoče celo na prvi pogled. A zadnje človek nikdar ne pozabi nam rečejo in tako gremo naprej…Zabredemo v najbolj otročja in brezskrbna leta. In vedno bliže nam je smeh in veselje…tako 1 leto stari brezskrbno nehamo govoriti zato pa malo več jočemo, dokler ne prijočemo do rojstva. Konec lepši kot v pravljici! Tako bi živeli nič hudega sluteč čakajoč na najsrečnejši konec. A ne…mi smo tako neučakani, da se najprej rodimo. A ni potem življenje z smrtjo kot bivanje v peklu? Ni važno v kateri kot pekla se postavimo, kam zbežimo…še vedno smo tam…in čakamo na smrt. V čem je smisel živeti? Če malo pomislim, me je po tej logiki…verjetno Bog že zdavnaj zapustil, hudič se me pa očitno boji…zato me oba puščata živeti in od mene je odvisno, kdo me bo na koncu prisiljen sprejeti…
Če si ateist…si brez vere, če verjameš v Boga si naiven…verjemi vase!
